Nekateri mladi ljudje, predvsem najstniki, pogosto dajejo vtis, občutek, da jim za nič ni mar, da se jim nič ne da, da so bolj ali manj nemotivirani, in da je v bistvu vse brez veze. V šoli se to pogosto opazi kot nemotivitanost tako za šolsko delo kot za ocene, nedelavnost in zmanjšana pozornost, včasih tudi samodestruktivnost. Videti je, da so pozivi in ukrepi zadnjih let k bolj »prijaznemu« in »sočutnemu« ocenjevanju ter zniževanje zahtev, omenjeni proces še poglobili.

Mag. Darja Barborič Vesel je socialna pedagoginja ter mentorica skupin za starše v Familylab Slovenije. Sodelovala je pri številnih projektih, namenjenih najstnikom, ki jih je socialno okolje označilo kot problematične. Ukvarja se z usposabljanji za boljše odnose v skupinah in razreševanje konfliktih situacij. Pogosto svetuje staršem ob vzgojnih zagatah ter predava skupinam staršev, vzgojiteljic in učiteljev. Sodeluje pri izvajanju študijskega programa Pedagoške fakultete. Še posebno se zanima za teme avtentičnosti, asertivnosti in avtoritete, kompleksnosti človeka in preprostosti rešitev.

V času pred, med in po epidemiji je veliko govora o varnem in spodbudnem učnem okolju. O kakovosti izobraževanja. O učnih načrtih. O zidovih in opremi. O pomenu zagotavljanja optimalnih pogojev za bivanje v šoli. Vsi ti pogovori imajo eno rdečo nit. O čemer koli tečejo, se vrtijo okrog otrok, šolarjev. Seveda je prav, da govorimo o njih in skrbimo za njihovo znanje, blagostanje, razvoj. Toda: kolikšen del teh pogovorov na ravni šolskega sistema se pa prevprašuje o pogojih za delo in življenje v šoli za zaposlene? Za ravnatelje? Pred šolskim sistemom in šolami je kar nekaj velikih izzivov. Ki so pa obenem priložnost, ki je ne kaže zamuditi. Ali ni obdobje, v katerem se po tako stresnih izzivih za vse vključene v VIZ procese skušamo vračati v normalne tirnice primeren tudi za to, da se začnemo resno pogovarjati o vlogi učiteljev in ravnateljev ter njihovih pogojih za delo in življenje v šolah. Sploh po tem, ko je epidemija tako jasno pokazala, da šola za nekaj časa lahko deluje (sicer okrnjeno, pa vendarle) celo brez fizičnih učilnic in šolskih zgradb – nikakor pa ne more brez učiteljev in ravnateljev. O njihovih pogojih za delo in življenje v šolah. Obenem bi bila pa velika škoda, če bi na šolah čakali, da ta vprašanja in njihove gordijske vozle naslednjo vrsto let razvozlavajo nekje drugje. Zakaj ne bi začeli tam, kjer je najlažje. In ob. najbolj primernem času. Na svoji šoli. In zdaj.

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog z dvajsetletnimi izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja ter vodenja. V dvajsetletni karieri je predaval in raziskoval na več slovenskih fakultetah in na vseh treh največjih slovenskih univerzah. Je avtor več kot 50 knjig, priročnikov in delovnih zvezkov na področju vzgoje in izobraževanja in član vodilnih strokovnih teles na tem področju v Sloveniji. Je tudi avtor več kot 10 knjig in priročnikov s področja psihologije vodenja in psihologije organizacij. Od leta 2006 dalje svoje raziskovalno, izobraževalno in publicistično delo in izkušnje združuje pod imenom IPSOS.

Še nobena civilizacija ni posegla v zibelko. Naša je. Več kot polovica ljudi prosti čas preživi v virtualnem svetu. Gre za civilizacijski problem. Ko v svojem življenju otroci, mladostniki, odrasli začutijo določene primanjkljaje, pomanjkljivosti, poiščejo v virtualnem svetu ravno to, kar jim v realnem manjka, poiščejo vlogo v internetnih vsebinah in jo igrajo. Veliko ljudi je danes prepričanih, da je virtualno bolj realno kot realnost.

Miha Kramli je strokovnjak za kemične in nekemične odvisnosti, predvsem za odvisnosti od novih tehnologij. Tovrstna problematika se je v zadnjih letih začela poglabljati, saj so se kar naenkrat pojavile nove oblike nekemičnih zasvojenosti; od prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij do pretiranega igranja spletnega pokra, zasvojenosti s športnimi stavami, hitro vožnjo in borzo.

UNESCO in različne evropske komisije že desetletja poudarjajo pomembnost holističnega (celostnega) pristopa v vzgojno-izobraževalnem procesu. V slovenskem prostoru smo zanemarili celovitost in razvoj otrokove osebnosti, kot je zdrava samopodoba, samostojnost, vztrajnost, odgovornost, identiteta, ustvarjalnost, vzgoja za smisel, krepitev duševnega zdravja ipd. Inovativni holistični vzgojno-izobraževalni pristop: logopedagogika, ki je utemeljena na antropološki zasnovi Franklove logoterapije/eksistencialne analize ponuja inovativne in celovite rešitve. Gre za zavedanje in upoštevanje, da otrok ni samo kognitivno/racionalno bitje ampak je nedeljiva celota telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Pomeni, da bi celoten vzgojno-izobraževani sistem moral delovati tako, da vse tri dimenzije upošteva in razvija.

Dr. Sebastjan Kristovič je doktoriral s področja logoterapije (Eksistencialna kriza in kriza smisla z vidika logoterapije). Je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, v okviru katerega deluje tudi Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike. Je profesor na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM, kjer je tudi prorektor za študijski proces. Že več let po vsej Sloveniji predava za različne ciljne skupine iz področja vzgoje – za profesorje, učitelje, vzgojitelje, starše – in vodi predavanja in seminarje s področja duševnega zdravja, odnosov in transparentne komunikacije za različne delovne kolektive. Deluje tudi na področju psihosocialnega svetovanja posameznikom in družinam. Že vrsto let izvaja ustvarjalno-doživljajske tabore za otroke in mladostnike. Sodeluje v različnih projektnih, programskih in raziskovalnih skupinah.

Živimo v posebnem obdobju v zgodovini, kjer bridko ugotavljamo, da naše dobro počutje in tehnologije »na steroidih« ne sobivajo najbolje: trpimo za odvisnostjo od digitalnih vsebin, za potrtostjo, preutrujenostjo in izgorelostjo, neusmiljeno nas pa izčrpavajo tudi vedno slabši odnosi, ki so - še posebej na družbenih omrežjih - prepredeni s sovražnostjo in negativnostjo. Predavanje zato razkriva zaodrja delovanja sodobnih tehnologij, vse od poslovnih do družbenomedijskih, in omogoča prepoznavanje zank in pasti, s katerimi ugrabljajo našo pozornost in nas izčrpavajo dragocene energije. Prinaša praktična znanja na področju opolnomočenja po izgorelosti, upravljanja s pričakovanji, razumevanja vpliva medijev in veliko zabavnih vsebin, ki poskrbijo za dodatno razvedrilo.

Aljoša Bagola je priznan predavatelj, slovenski kreativni direktor desetletja in avtor knjižnih uspešnic Srečo, prosim ter Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, ki je postala najbolje prodajana knjiga leta 2020. V svoji dvajsetletni oglaševalski karieri je snoval največje tržnokomunikacijske projekte v Sloveniji in v širši regiji. Sedaj se posveča predavateljstvu, svetovanju o kreativnosti, pisanju in izbranim komunikacijskim projektom.

Raziskave kažejo, da imajo današnje generacije otrok bistveno več težav z motoriko, pozornostjo in koncentracijo v primerjavi s prejšnjimi generacijami otrok. Postavlja se vprašanje, kaj je vzrok temu, kakšne so lahko posledice takega trenda in kako ga lahko spremenimo. Najpogostejše napake pri vzgoji in kako jih preprečiti, kako naučiti otroke, da razmišljajo in kako naj bo učenje igra in ne mučenje. O teh in mnogih drugih vprašanjih, bo na izobraževanju govoril dr. Ranko Rajović.

• Razvoj možganov in napake staršev
• Pomen zgodnje stimulacije
• Razvoj kreativnosti
• Biologija manipulacije
• Zakaj je igra glavno delo otrok
• Zakaj se vedno več otrok ne mara učiti

Dr. Rajović je avtor programa NTC – sistema učenja, ki v pedagogiko uvaja dognanja nevrofiziologije. Splošni cilj programa NTC je spodbujanje razvoja učnih potencialov predšolskih in šolskih otrok z izbranimi igralnimi dejavnostmi na osnovi sodobnih nevrofizioloških in psiholoških spoznanj. Program se izvaja v sedemnajstih evropskih državah. Rajović od leta 2015 deluje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem kot višji predavatelj na področju razvijanja nadarjenosti, izkustvene in socialne pedagogike. S svojim strokovnim timom organizira strokovne seminarje za učitelje, vzgojitelje in starše ter delavnice za otroke.