Šola ima pri varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov pomembno vlogo. Čas epidemije je to vlogo šole pokazal v še bolj jasni luči. V predavanju bo predstavljen vidik duševnega zdravja otrok in mladostnikov, dejavniki, ki vplivajo na njihovo duševno zdravje otroke in vloga, ki jo ima pri tem šola. Predstavljen bo vpliv epidemije na otroke in mladostnike z vidika duševnega zdravja in na kakšen način lahko šole z učitelji in drugimi pedagoškimi delavci pripomorejo k boljšemu duševnemu zdravju otrok in mladostnikov.

Dr. Mateja Hudoklin je specialistka klinične psihologije. Od leta 2020 vodi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, sicer je v Svetovalnem centru zaposlena od leta 2005. Je strokovnjak na področju kliničnopsihološke diagnostike in svetovanja, izvaja tudi kognitivno-vedenjsko terapijo.

Diplomirala je na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je zaključila tudi magistrski in doktorski študij psihologije. Specialistični študij iz klinične psihologije je opravila v okviru Medicinske fakultete v Ljubljani. Dodatno se je usposabljala doma in v tujini s področja učnih težav otrok, izvršilnega funkcioniranja, čustvenih in vedenjskih težav otrok in mladostnikov, v zadnjem času predvsem s področja obravnave travmatiziranih in zlorabljenih otrok.

Predavateljica bo predstavila situacijo otrok beguncev, ki se znajdejo v šoli države azila in možnosti šole, da pomaga otrokom. Predvsem bo opozorila na zaščitno vlogo obiskovanja šole za psihično odpornost in duševno zdravje otrok prizadetih od vojnih dogajanj. Osnovni stebri zaščite so dober odnos med otrokom in učiteljem, vključenost otroka v vrstniške skupine in vrstniške dejavnosti, izkazovanje drobnih znakov človečnosti v razrednem vsakdanu, ustvarjanje možnosti, da otroci razvijajo in pokažejo svoje interese in znanja in normalizacija življenja otrok beguncev. Dobre nove izkušnje v medosebnih odnosih in na področju delovanja delujejo kot protiutež slabim izkušnjam, ki so jih povzročila vojna dogajanja in krepijo psihično odpornost otrok beguncev.

Anica Mikuš Kos, doktorica medicine, specialistka otroške psihiatrije, se posveča kliničnemu delu z otroki, mladostniki in starši. Je avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je prejela že vrsto priznanj, bila je tudi med nominirankami v akciji ‘1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005’. Je avtorica vzgojnega modela prostovoljskega dela mladih v službi ljudi v stiski, v konceptu državljanske in etične vzgoje (za solidarnost in delovanje). Za pomoč otrokom na vojaško ogroženih območjih je zasnovala program za učitelje, katerega jedro so znanja in veščine za nudenje učinkovite psihosocialne pomoči. V program je bilo doslej vključenih že okrog 5000 učiteljev na različnih kriznih območjih v svetu (Kosovo, Irak, Kavkaz).

Pregled najbolj pomembnih mnenj Informacijskega pooblaščenca na področju vzgoje in izobraževanja 2018-2022

Mag. Domen Petelin je univerzitetni diplomirani pravnik in magister pravnih znanosti. Je avtor številnih prispevkov, tudi prispevkov v reviji Didakta v razdelku Šolstvo in pravo, v katerih odgovarja na številna odprta vprašanja s področja šolskega prava. Pri svojem dolgoletnem delu na področju vzgoje in izobraževanja si je pridobil bogato specializirano pravno znanje znotraj šolskega področja. Lani je izdal pomemben strokovni priročnik, namenjen ravnateljem in svetovalnim službam osnovnih šol (Vodnik po pravicah učencev v osnovni šoli).

Priljubljena psihoterapevta, avtorja in predavatelja sta pripravila odgovor za vaše temeljne potrebe v sedanjih okoliščinah. Ne samo v šoli, ampak povsod v vsakdanjem življenju, nas obdajajo nepričakovana srečanja s stresom. Obvladovanje stresa je aktualna tema že kar nekaj časa, pa vendar je vedno več izgorevanja in drugih neugodnih stranskih učinkov, ki obsegajo področja od našega zdravja, do fizične in psihične kondicije in delovne motiviranosti. Na področju dela z ljudmi so se v zadnjih letih pojavila nova odkritja, ki jih lahko zelo učinkovito uporabimo v vseh medsebojnih odnosih. Predavatelja bosta predstavila formulo, ki deluje v ustvarjanju notranjega ravnotežje med razumskimi in čustvenimi področji našega zaznavanja in doživljanja. Kakor ju poznamo že iz preteklosti, bosta svoje delo opravila na konkretnih primerih iz vsakdanjega življenja, s katerimi se lahko poistovetimo, na način, po katerem sta vedno prepoznavna: iskreno, neposredno, s sproščenostjo in kdaj tudi humorjem.

Leonida in dr. Albert Mrgole sta najprej partnerja, od leta 1985, starša štirih odraslih otrok, psihoterapevtski par, ki deluje prek 20 let v zasebni praksi v Zavodu Vezal. Sta avtorja vzgojne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki je že desetletje nepogrešljivi vodnik za vse, ki so jim zaupani najstniki. S svojimi izkušnjami se dotakneta ljudi na način, ki je topel, človeški, preprost in hkrati na visoki ravni strokovnosti. S svojim načinom učenja veščin za kakovost medsebojnih odnosov pomagata tudi šolskim kolektivom, s predavanji za starše, delavnicami za pedagoške delavce in supervizijami. Z letošnjim letom sta kot novost ustanovila spletno skupnost za starše najstnikov, kjer staršem nudita redno podporo in spremljanje pri njihovih vzgojnih izzivih. Dr. Albert Mrgole je tudi predsednik nacionalne mreže TOM telefona in zunanji predavatelj na SFU Ljubljana, fakulteti za psihoterapevtske študije, pri predmetu psihoterapija otrok in mladostnikov.

Nekateri mladi ljudje, predvsem najstniki, pogosto dajejo vtis, občutek, da jim za nič ni mar, da se jim nič ne da, da so bolj ali manj nemotivirani, in da je v bistvu vse brez veze. V šoli se to pogosto opazi kot nemotivitanost tako za šolsko delo kot za ocene, nedelavnost in zmanjšana pozornost, včasih tudi samodestruktivnost. Videti je, da so pozivi in ukrepi zadnjih let k bolj »prijaznemu« in »sočutnemu« ocenjevanju ter zniževanje zahtev, omenjeni proces še poglobili. Predavateljica bo opisala vlogo šole pri omenjenem procesu in predvsem, kako lahko šola v skladu s svojim izobraževalnim poslanstvom in možnostmi, deluje v obratni smeri opisanega trenda in v mladostnikih vzbudi radovednost, delovnost in zavedanje kompetentnosti.

Mag. Darja Barborič Vesel je socialna pedagoginja ter mentorica skupin za starše v Familylab Slovenije. Sodelovala je pri številnih projektih, namenjenih najstnikom, ki jih je socialno okolje označilo kot problematične. Ukvarja se z usposabljanji za boljše odnose v skupinah in razreševanje konfliktih situacij. Pogosto svetuje staršem ob vzgojnih zagatah ter predava skupinam staršev, vzgojiteljic in učiteljev. Sodeluje pri izvajanju študijskega programa Pedagoške fakultete. Še posebno se zanima za teme avtentičnosti, asertivnosti in avtoritete, kompleksnosti človeka in preprostosti rešitev.

V času pred, med in po epidemiji je veliko govora o varnem in spodbudnem učnem okolju. O kakovosti izobraževanja. O učnih načrtih. O zidovih in opremi. O pomenu zagotavljanja optimalnih pogojev za bivanje v šoli. Vsi ti pogovori imajo eno rdečo nit. O čemer koli tečejo, se vrtijo okrog otrok, šolarjev. Seveda je prav, da govorimo o njih in skrbimo za njihovo znanje, blagostanje, razvoj. Toda: kolikšen del teh pogovorov na ravni šolskega sistema se pa prevprašuje o pogojih za delo in življenje v šoli za zaposlene? Za ravnatelje? Pred šolskim sistemom in šolami je kar nekaj velikih izzivov. Ki so pa obenem priložnost, ki je ne kaže zamuditi. Ali ni obdobje, v katerem se po tako stresnih izzivih za vse vključene v VIZ procese skušamo vračati v normalne tirnice primeren tudi za to, da se začnemo resno pogovarjati o vlogi učiteljev in ravnateljev ter njihovih pogojih za delo in življenje v šolah. Sploh po tem, ko je epidemia tako jasno pokazala, da šola za nekaj časa lahko deluje (sicer okrnjeno, pa vendarle) celo brez fizičnih učilnic in šolskih zgradb – nikakor pa ne more brez učiteljev in ravnateljev. O njihovih pogojih za delo in življenje v šolah. Obenem bi bila pa velika škoda, če bi na šolah čakali, da ta vprašanja in njihove gordijske vozle naslednjo vrsto let razvozlavajo nekje drugje. Zakaj ne bi začeli tam, kjer je najlažje. In ob. najbolj primernem času. Na svoji šoli. In zdaj.

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog z dvajsetletnimi izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja ter vodenja. V dvajsetletni karieri je predaval in raziskoval na več slovenskih fakultetah in na vseh treh največjih slovenskih univerzah. Je avtor več kot 50 knjig, priročnikov in delovnih zvezkov na področju vzgoje in izobraževanja in član vodilnih strokovnih teles na tem področju v Sloveniji. Je tudi avtor več kot 10 knjig in priročnikov s področja psihologije vodenja in psihologije organizacij. Od leta 2006 dalje svoje raziskovalno, izobraževalno in publicistično delo in izkušnje združuje pod imenom IPSOS.