Vsebina predavanja zajema učinkovite metode, ki jih tako na nivoju šole kot pedagogi v razredu lahko uporabimo pri motečem vedenju učencev. Vse metode so praktične, preizkušene in ob doslednosti zelo učinkovite. Na predavanju boste spoznali alternativne vzgojne ukrepe, individualne vzgojne načrte, šibke in močne strani vašega poučevanja ter pripomočke za delo z učenci, ki motijo pouk.

Preprečevanje in prepoznavanje medvrstniškega nasilja v šolah je temeljnega pomena za ustvarjanje varnega in spoštljivega okolja. Učitelji igrajo ključno vlogo pri tem procesu, saj morajo izkazati spoštovanje do vseh učencev, prepoznati simptome morebitnega nasilja ter vzpostavljati odprto in zaupljivo komunikacijo s svojimi učenci. Pomembnost sodelovanja med starši in šolo pa poudarja potrebo po skupnih prizadevanjih za oblikovanje nenasilnega okolja, kjer se vsak učenec počuti varnega in sprejetega.

Luka Vižintin je po izobrazbi diplomiran pedagog in andragog ter magister zakonskih in družinskih študijev, specializiran za področje zakonske in družinske terapije. Poleg tega je tudi doktorski kandidat iz Relacijske družinske terapije na Univerzi v Ljubljani, kjer se posveča raziskovanju vpliva družinskih odnosov na razvoj otrok in mladostnikov. Svoje terapevtsko delo opravlja v Zdravstveno-terapevtskem centru v Ljubljani in v Lunini Vili, kjer opravlja tudi terapije z otroki.

Kje smo izgubili starše?
Ali jih potrebujemo?
Kako jih lahko pridobimo ponovno?
Veščine učinkovite komunikacije strokovnih delavcev.
V zadnjem obdobju vedno več učiteljev in ravnateljev poroča, da staršev ne morejo pridobiti v šole. Starši, ki prihajajo, pa so pogosto verbalno agresivni, pretirano ščitijo svoje otroke in posegajo v strokovno delo učiteljev. Učitelji so jezni na starše, starši na učitelje in šolski sistem. Učiteljem ni nihče vzel avtoritete, le zapravili smo jo s komunikacijo. Pa vendar imamo skupne vrednote, na katerih lahko le-to gradimo. Če upoštevamo principe transakcijske analize v komunikaciji, potem komunikacija lažje steče. Če sodelujemo s starši, potem postane tudi delo v razredu prijetnejše in vrne se občutek, da smo kos svojemu delu, vrne se občutek moči in strasti do dela.

Neva Strel Pletikos je mati treh otrok, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 25 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.

O ADHD se v zadnjem desetletju veliko razpravlja, predvsem v zvezi s sedečim, telesno neaktivnim načinom življenja, preživetim časom pred ekrani, nedosledno in permisivno vzgojo – je ADHD postal izgovor za neobvladljivo, neželeno vedenje, bolezen sodobne družbe? Nič od tega. ADHD je nevrološka posebnost, ki je najbolj izrazita v šolskem okolju, kjer od učencev pričakujemo sedenje, zbranost in sodelovanje. Ravno to pa predstavlja največjo težavo pri učencih z ADHD. V čem je torej posebnost ADHD in ali obstajajo tehnike, s katerimi lahko pomagamo učencu z ADHD bolj zbrano slediti pouku, s tem pa izboljšamo tudi delo v razredu? Kako razviti uspešen odnos z učencem, kakšne tehnike pomagajo pri sodelovalnem odnosu učenec – šola – starši.

Na seminarju bodo predstavljene naslednje teme:

• Kaj je ADHD in kakšni so znaki?;
• Od znakov ADHD do diagnoze in življenja z ADHD;
• Načrtovanje pouka za učenca z ADHD znotraj razreda;
• Moj odnos do ADHD;
• ADHD – motnja ali posebnost?

Dr. Anamarija Kejžar je 25 let delala v praksi na različnih področjih socialnega dela in vodenja: kot svetovalna delavka v osnovni šoli ter na vodstvenih položajih – ravnateljica višje šole, pomočnica direktorja izobraževalne organizacije in direktorica doma starejših občanov. Na Fakulteti za socialno delo se je leta 2019 zaposlila kot asistentka na Katedri za dolgotrajno oskrbo in predava ter raziskuje na področjih dolgotrajne oskrbe, demence, razvoja socialnih inovacij in upravljanja znanja v neprofitnem sektorju. Objavila je številne znanstvene in strokovne publikacije, predava doma in v tujini ter sodeluje v mednarodnih projektih.

Na predavanju bo avtorica predstavila nekatere značilne stiske mladih, ki so v zadnjih letih v porastu tako globalno kot v Sloveniji. Predvsem bo govora o tem, kako so te stiske pogosto povezane z občutenjem pritiskov in pričakovanj s strani staršev, šole, družbe in tudi mladih samih ter kakšne negativne učinke imajo lahko na mlade tekom odraščanja. Predavateljica bo izhajala iz empiričnih podatkov, ki trenutno obstajajo o tem pojavu, nato pa splošne podatke ponazorila na primerih anonimiziranih oseb, ki so delile svoje zgodbe in občutke v zvezi s tovrstnimi pritiski. Predavanje bo sklenila z nekaj najpomembnejšimi praktičnimi implikacijami, ki jih imajo ti trendi za delovanje staršev in zaposlenih v šolstvu, ter z razmislekom o tem, kako lahko prispevamo k boljšemu blagostanju otrok in mladostnikov v šolskem okolju in izven njega.

Predavateljica bo predstavila vlogo in možnosti šole pri zaščiti duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Šola je za družino po vplivnosti in pomembnosti drugi socializator otrok in mladostnikov. Od šolske izkušnje je odvisna njihova čustvena dobrobit, duševno zdravje in pogled na svet. Kot vsi življenjski podsistemi vsebuje tudi šola dejavnike in dogajanja, ki lahko ogrožajo duševno zdravje in zaščitne vplive na duševno zdravje. Predavateljica se osredotoča na zaščitne vplive znotraj šole (učitelji, vrstniki, psihosocialna klima …) in možnosti aktiviranja zunanjih virov pomoči za učence in dijake v stiski (zunanji prostovoljci, nevladne organizacije, krajevne skupnosti …). Poudarja povezanost individualnega duševnega zdravja z vzgojo za odgovorno državljansko vlogo, solidarnost in človečnost. Opozarja, da imajo šole kljub vpetosti v družbene odnose in vrednote, ki jih narekuje sedanja neoliberalna ureditev, delno funkcionalno avtonomijo, ki jim omogoča ustvarjanje zaščitnega in podpornega okolja, ter vzgojna prizadevanja za razvijanje pro-socialnega vedenja, družbene odgovornosti in človečnosti pri otrocih in mladostnikih.

Anica Mikuš Kos, doktorica medicine in specialistka otroške psihiatrije, se posveča kliničnemu delu z otroki, mladostniki in starši. Je avtorica številnih knjig s področja duševnega zdravja ter skupnostnih modelov zaščite otrok v primerih oboroženih konfliktov. Za svoje izjemno delo je prejela že vrsto priznanj, bila je tudi med nominirankami v akciji ‘1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005’. Je avtorica vzgojnega modela prostovoljskega dela mladih pri pomoči otrokom v stiski. Za pomoč otrokom na vojaško ogroženih območjih je zasnovala program za učitelje, katerega jedro so znanja in veščine za nudenje učinkovite psihosocialne pomoči. V program je bilo doslej vključenih že okrog 5000 učiteljev na različnih kriznih območjih v svetu (Kosovo, Irak, Kavkaz).