O ADHD se v zadnjem desetletju veliko razpravlja, predvsem v zvezi s sedečim, telesno neaktivnim načinom življenja, preživetim časom pred ekrani, nedosledno in permisivno vzgojo – je ADHD postal izgovor za neobvladljivo, neželeno vedenje, bolezen sodobne družbe? Nič od tega. ADHD je nevrološka posebnost, ki je najbolj izrazita v šolskem okolju, kjer od učencev pričakujemo sedenje, zbranost in sodelovanje. Ravno to pa predstavlja največjo težavo pri učencih z ADHD. V čem je torej posebnost ADHD in ali obstajajo tehnike, s katerimi lahko pomagamo učencu z ADHD bolj zbrano slediti pouku, s tem pa izboljšamo tudi delo v razredu? Kako razviti uspešen odnos z učencem, kakšne tehnike pomagajo pri sodelovalnem odnosu učenec – šola – starši.

Na seminarju bodo predstavljene naslednje teme:

• Kaj je ADHD in kakšni so znaki?;
• Od znakov ADHD do diagnoze in življenja z ADHD;
• Načrtovanje pouka za učenca z ADHD znotraj razreda;
• Moj odnos do ADHD;
• ADHD – motnja ali posebnost?

Dr. Anamarija Kejžar je 25 let delala v praksi na različnih področjih socialnega dela in vodenja: kot svetovalna delavka v osnovni šoli ter na vodstvenih položajih – ravnateljica višje šole, pomočnica direktorja izobraževalne organizacije in direktorica doma starejših občanov. Na Fakulteti za socialno delo se je leta 2019 zaposlila kot asistentka na Katedri za dolgotrajno oskrbo in predava ter raziskuje na področjih dolgotrajne oskrbe, demence, razvoja socialnih inovacij in upravljanja znanja v neprofitnem sektorju. Objavila je številne znanstvene in strokovne publikacije, predava doma in v tujini ter sodeluje v mednarodnih projektih.

Nismo priča le izjemnemu porastu medvrstniškega nasilja, ampak tudi porastu agresivnega vedenja otrok in mladostnikov do staršev ter pedagoških delavcev. Glavni vzroki za agresivno vedenje so v permisivni vzgoji doma oziroma v našem zgrešenem vzgojno-izobraževalnem sistemu, iz katerega smo povsem izrinili vzgojo. Vzgoja se začne doma in šola ali vrtec sta samo podaljška domače vzgoje. Država mora izobraževalnim institucijam nujno povrniti pedagoško dostojanstvo, strokovno avtonomijo in vzgojno integriteto. Konkretno to pomeni, da v primeru neprimernega vedenja lahko temu sledi ustrezen avtonomen odziv šole ali vrtca, kar je predvsem posledica otrokove izbire in je povsem v domeni vzgoje. Otrok/mladostnik na ta način prevzame odgovornost za svoja dejanja in se obenem uči spoštljivosti, odnosov in medsebojnega spoštovanja. Dokler bomo otroke prepuščali same sebi in zaslonom, dokler jih bomo vzgojno zanemarjali, dokler jim ne bomo pokazali in dokazali resnične ljubezni, lepote in smisla življenja ter novega znanja, bodo svoje življenje doživljali, kot prazno, nesmiselno, absurdno. V njih se bo še naprej nabirala zamera, jeza, zagrenjenost in agresija. Mehanizem agresije pa je vedno v tem, da se nekje, in v čim večji meri, manifestira.

Izr. prof. dr. Sebastjan Kristovič je strokovnjak na področju vzgoje in raziskovalec iz področja logoterapije, duševnega zdravja in vzgoje. Je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, v okviru katerega deluje tudi Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike. Je profesor na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM kjer je tudi prorektor za študijski proces. Že več let po vsej Sloveniji predava za različne ciljne skupine iz področja vzgoje – za profesorje, učitelje, vzgojitelje, starše – in vodi predavanja in seminarje za različne delovne kolektive s področja duševnega zdravja, odnosov in transparentne komunikacije; deluje tudi na področju psihosocialnega svetovanja posameznikom in družinam. Že vrsto let izvaja ustvarjalno-doživljajske tabore za otroke in mladostnike. Sodeluje v različnih projektnih, programskih in raziskovalnih skupinah. Vodi tri letni nacionalni raziskovalni projekt Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS)).

Pedagoški poklici se uvrščajo med poklice z visoko stopnjo delovnega stresa in izgorelosti na delovnem mestu. Stresa ne moremo v celoti preprečiti, lahko pa se ga naučimo obvladovati – s tem pa zmanjšamo tveganje za izgorelost. Delavnica je namenjena vsem tistim, ki si želijo bolje razumeti, kako se stres odraža na našem psihičnem in fizičnem stanju ter se naučiti, kako lahko s pomočjo telesa in uma obvladamo stresni odziv in si povrnemo psihofizično ravnovesje.

Lara Pirc je magistra klinične in zdravstvene psihologije ter učiteljica čuječnosti, pilatesa in joge. Po zaključenem magisteriju (Univerza v Leidnu, Nizozemska) je v Sloveniji opravila strokovni izpit v zdravstvu in pričela z delom psihologinje v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, nadaljevala z zaposlitvijo v Zdravstvenem domu Litija in Centru Motus, trenutno pa vodi zasebno psihološko svetovalnico Anima Mundi, kjer izvaja diagnostične preglede in svetovanja otrokom s čustveno-vedenjskimi, razvojno-nevrološkimi in učnimi težavami ter njihovim staršem. Tesno sodeluje tudi s šolami.

Motnje avtističnega spektra so ene najhitreje naraščujočih razvojno nevroloških motenj. Otroci z motnjami avtističnega spektra so vključeni v vse ravni vzgojno-izobraževalnega okolja. Glede na njihove specifike na področju učenja in vedenja, potrebujejo specifičen pristop k učenju in vzpostavitev določenih prilagoditev v učnem okolju. Predavanje v prvi vrsti naslavlja vsebine s področja prepoznavanja primanjkljajev na področju socialne komunikacije in interakcije, stereotipnega in ponavljajočega se vedenja ter senzornih odstopanj teh otrok. V nadaljevanju ponudi konkretne rešitve o tem, kako prilagoditi učni pristop, učne materiale ter urediti učno okolje v smeri, ki bo kar se da spodbudna za otroke z motnjami avtističnega spektra.

Ana Bezenšek je profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, zaposlena na Inštitutu za avtizem, zavodu za razvojno medicino, Ljubljana, kjer sodeluje pri diagnostiki otrok z avtizmom ter izvaja terapevtske obravnave kot tudi svetovanje za starše in strokovne delavce. Ima dodatno znanje s področja vedenjskega pristopa po načelih Uporabne vedenjske analize (ABA), licenco za vpeljevanje podporne in nadomestne komunikacije po modelu PECS ter izvajanje edukativno podporne skupine staršev otrok z avtizmom po modelu Early Bird Plus. Je asistentka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani smeri specialna in rehabilitacijska pedagogika, kjer svoje znanje predaja študentom.

Zanos je stanje popolne osredotočenosti na izvajano dejavnost. Opredeljujejo ga vseprežemajoči občutki notranjega zadovoljstva, notranje motivacije in zatopljenosti v izvajano dejavnost. Zanos je pomemben napovednik zadovoljstva z življenjem in pozitivnih občutkov ter psihološkega blagostanja. V učnem okolju je bil zanos preučevan tako pri učencih kot pri učiteljih na različnih ravneh izobraževanja. V stanju zanosa so učenci in učitelji v naravnem toku učenja, kar jim omogoča da znanje posredujejo in usvajajo bolj učinkovito, predvsem pa tudi z občutki globoke izpolnjenosti in smiselnosti. Raziskave kažejo, da je zanos nalezljiv in da lahko učitelj, ki je poln zanosa, tega prenese na svoje učence. Prav tako je bilo v učnem okolju dokazano, da je zanos večji pri sodelovalnem učenju in pri na učenca osredotočenih aktivnih oblikah učenja, kjer imajo učenci občutek avtonomije, kompetentnosti in povezanosti. Učenje in poučevanje v stanju zanosa prinašata pozitivne izide tako na ravni učnih dosežkov, kot tudi na čustveno-socialni ravni. Kako lahko torej učitelj spodbudi zanos pri sebi in ga prenese na učence?

dr. Katarina Habe je docentka za področje obče psihologije na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Dolga leta je poučevala pedagoško psihologijo na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V predavateljskem poklicu vidi svoje poslanstvo in vlogo profesorice doživlja kot življenjski navdih. Svoje raziskovalno delo usmerja na tiste vidike, ki lahko izboljšujejo celostno blagostanje (telesno, čustveno, miselno, duhovno) posameznikov v različnih okoljih, predvsem učnih in izvedbenih (glasbeni nastop). Zanos je ena izmed tem, ki ji je posvetila največ raziskovalne pozornosti, med drugim tudi zanosu pri učiteljih in učencih.